Učitelj in pisatelj Fran Jaklič se je rodil na miklavža 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski sin kmečkemu dekletu; oče podučitelj se zanj in za njegovo mamo ni brigal. Oče je kmalu umrl. Pri devetih letih mu je umrla tudi mati. Leta 1881 se je vpisal v ljubljansko gimnazijo; končal je ni – kriva je bila matematika. Štiri leta kasneje se je odločil za očetovo poklicno pot: vpisal se je na učiteljišče, ob tem izdatno inštruiral in zanemarjal študij. Pri dvajsetih je začel objavljati v novi reviji Dom in svet, ki jo je ravno začel urejati Frančišek Lampe, in v tržaški Edinosti, skoraj vedno pod psevdonimom Podgoričan. Literarni vzor mu je bil rojak Fran Levstik, z ljubeznijo do karikiranja ljudskih originalov pa tudi Josip Jurčič. Po lastni izjavi se je trudil pisati natanko tako, kakor govori ljudstvo v njegovem kraju. Leta 1889 je postal z nedokončanim učiteljiščem pomožni učitelj; prestavljali so ga z ene ljudske šole na drugo, dokler ni leta 1893 napravil zadnji izpit in dobil učiteljsko službo v rodnem Dobrepolju in začel pot ljudskega prosvetitelja, od leta 1908 kot nadučitelj. Leta 1894 je kot Krekov krščanski socialist ustanovil prvo vaško posojilnico (rajfajznovko) na Slovenskem, ki naj bi izkoreninila oderuško posojanje denarja, bralno društvo, 1896 kmetijsko društvo, 1898 mlekarno in sirarno, 1902 živinorejsko zadrugo, 1907 izobraževalno društvo in katoliško učiteljsko društvo. Njegova politična kariera je zaznamovana z izvolitvijo za deželnega poslanca leta 1900 in leta 1907 (prav tedaj, ko je v drugem volilnem okraju neuspešno kandidiral tudi Ivan Cankar) za državnega poslanca. Bil je pristaš bojevitega konservativnega politika Ivana Šušteršiča, ki se je zaradi nasprotovanja vključitve Slovencev v Jugoslavijo šele nekaj let po koncu prve svetovne vojne vrnil iz eksila v domovino. Tudi Jaklič je bil po prvi vojni prisiljen zaprositi za upokojitev in se preseliti iz Dobrepolja v Šentjanž na Dolenjskem. Čeprav si je v času učiteljevanja zlasti na račun ugodne poroke precej opomogel – za svojo številno družino je odkupil celo rojstno hišo, mu je po 1922 šlo ekonomsko navzdol: zamenjati je moral dolenjsko hišo za ljubljansko stanovanje. Umrl je za rakom na zadnji dan leta 1937. (Jakličevo življenje je natančno popisal Drago Šuligoj v diplomski nalogi na ljubljanski slavistiki leta 1955.)

Miran Hladnik